nejainformatika: 2. vaja... operacijski sistem ubuntu

2. vaja: MOOROV ZAKON, OPERACIJSKI SISTEM UBUNTU IN KODIRANJE ZNAKOV

Kot prvo stvar bom omenila moorov zakon, ki ga v šolski nalogi nisem obdelala.

Po Moorovem zakonu, bi se morala zmogljivost visoko zmogljivih vezij podvojiti vsakih 18 mesecev in da se število tranzistorjev na kvadratnem palcu podvoji vsako leto in šest mesecev . Ta zakon je tudi držal, se vendar njegova moč v današnjih časih maje. Čeprav podjetje i Suppli meni, da bo to zakon veljal do približno 2014 leta, mu nekateri nasprotujejo, saj trdijo, da se zmogljivost procesorjev v zadnjih 18ih mesecih ni podvojilo.

Ubuntu je operacijski sistem, ki si ga lahko vsak sam, brezplačno naloži na računalnik, saj zanj ni potrebno imeti licence. Primeren je za vse tipe računalnikov, od osebnih do strežnikov. Je enostaven za uporabo, saj nam nudi vso programsko opremo, ki jo na splošno potrebuje posamezen človek, za osnovno uporabo. Vsebuje programe kot so programi za risanje, pisanje, za brskanje po internetu, za zabavo, za spremljanje medijev in tako dalje. Poleg tega pa lahko Ubuntu prav tako izkoristimo za uporabo programov, ki so zahtevnejši in specifični za določena opravila.

Ubuntu je dostopen na ubuntujevi javni spletni strani, kjer si ga lahko brezplačno downloadamo, nato pa si ga zapečemo na Live CD, kar sem jaz storila že v šoli. Ko je to narejeno je operacijski sistem pripravljen za uporabo. Z istim CD-jem, lahko Ubuntu najprej preizkusimo z demo verzijo. Če pa se kasneje odločimo za instalacijo imamo še eno možnost in sicer, da Ubuntu instaliramo poleg našega že obstoječega operacijskega sistema in se lahko sproti odločamo katerega bomo uporabili.

Sama sem se odločila, da bom Ubuntu preizkusila le na demo verziji. Za to možnost moraš v računalnik vstaviti Live CD, ki smo ga predhodno zapekli. Ko se ti zažene se ti odpre prvo okno, v katerem te računalnik sprašuje ali boš Ubuntu instaliral ali preizkusil le demo verzijo.

V tem oknu izberemo opcijo »Demo and full instalation«. Za tem se nam odpre še eno okno, v katerem izberemo možnost »Reboot now« in kliknemo »Finish«, kar pomeni, da se bo računalnik ponovno zagnal da preizkusimo demo verzijo.

Pri tem moramo biti pozorni, da pri ponovnem zaganjanju računalnika, ko se na zaslonu pojavi napis znamke računalnika stisnemo F12, nato pa v meniju, ki se nam odpre zberemo možnost »DVD/CD«. Takoj za tem, se bo zagnal CD in čez nekaj trenutkov se nam bo pojavilo okno, ki nam ponuja 2 možnosti: Try Ubuntu in Install Ubuntu. Po tem, ko si zberemo jezik za nadaljevanje, izberemo prvo možnost in odprla se nam bo poskusna različica. Z brskanjem po tem operacijskem sistemu sem ugotovila, da je podoben Windowsom, le da ima nekoliko drugačne postavitve menijev in možnosti. Na namizju imamo zgoraj v levem kotu meni »start«, le da je razdeljen na tri menije. Tam dobimo programe in datoteke za glasbo, slike, pripomočke poleg tega pa še možnosti za upravljanje z diski in podobno. Zgoraj v desnem kotu pa imamo orodno vrstico z uro, datumom, signalom, zvočnimi nastavitvami itd.. na namizju pa lahko kot v windowsih poljubno shranjujemo in ustvarjamo nove datoteke, mape in podobno.

Kdor si po preizkusni različici želi Ubuntu naložiti na računalnik, lahko to še vedno stori, kar preko Demo programa Ubuntu. jaz se za to nisem odločila, ker imam pač raje Windowse.

Kot drugo sem morala definirati in raziskati kodne tabele in kodiranje znakov.

Kodiranje znakov obsega kodiranje vseh črk (velikih in malih), številk, matematičnih in slovničnih znakov. Zapisano je v binarni obliki, torej z enkami in ničlami, pri tem pa ima vsak znak točno določeno zaporedje le teh. Kodiranje v različnih kodnih tabelah se razlikuje po številu znakov, kar pomeni, da ima posamezen znak v kodni tabeli z več znaki, večje število bitov, ki ga določujejo.

ASCII-ta vrsta kodiranja je najpogostejša, razvita pa je bila v Ameriki (American Standard Code for Information Interchange – ameriški standardni nabor znakov za izmenjavo informacij med računalniki) je kodna tabela, kjer posamezni znak zapišemo s točno določeno kombinacijo osmih bitov). Vsak njen znak določuje točno določena kombinacija 8ih bitov (1byte), kar pomeni tudi da bi bilo vseh možnih kod 256, a je že dogovorjenih znakov le 95. Večji del preostalih prostih kod (127) je namenjenih, da jim s programiranjem dodajamo specialne znake, preostanek (31) pa so neizpisljive kode. Slabost pri ASCII kodi je, da ne vsebuje šumnikov ali dodatnih znakov pri kakšnih drugih jezikih. Zato pri zapisu takih znakov nastanejo kvadratki ali kakšne druge oblike, pri tem pa izgubimo obliko pravega znaka. To se lahko reši tako, da s programiranjem dodamo črke, ki so potrebne za določen jezik, v prazne prostore, kjer so neizkoriščene kode.

UTF-8 -Unicode- to je še ena vrsta kodne tabele, ki vsebuje 16-bitni nabor znakov, kar pomeni, da ima izredno veliko kombinacij za kodiranje znakov, kar naj bi bilo dovolj za zapis večine svetovnih jezikov. Razdeljena je na dve datoteki Unicode1 (vsebuje kode do12269)in Unicode2(vsebuje kode od 12270 naprej).

Windows-1250 –tudi ta je ena od kodnih tabel, ki jo za kodiranje znakov uporablja Microsoft Windows in je ustvarjen za znake iz latinice, ki se uporabljajo v Srednji in Vzhodni Evropi.

Poleg definicij, pa sem morala kodne tabele uporabiti še v praksi in sicer v sklopu z brskalnikom Mozilla Firefox. Ta brskalnik ima v meniju opcijo, kjer lahko spreminjaš kodne tabele. Izbereš si lahko med zelo veliko možnostmi in prideš do različnih črk in znakov… azijskih, evropskih, grških itd.. To lahko naredimo po postopku prikazanem na naslednji sliki:

Če v brskalniku spreminjam nastavitve kodnih tabel, mi računalnik spremeni črke oziroma pisavo na spletni strani. Če zamenjam kodno tabelo, katera prepoznava šumnike in nekatere znake, s tabelo, ki jih ne prepoznava, bo slednja te znake in črke zamenjala z drugimi (kvadratki, črtice).

Odgovor na vprašanje kako spletni brskalnik ve, katero kodno tabelo mora uporabiti, je skrito že v nastavitvah spletne strani, katero želimo odpreti. Če je kodna tabela na tej strani različna od naše to opazimo tudi v zapisu HTML.

Zapis mojega imena in priimka, Neja Močnik, v vseh treh kodnih tabelah.